Mnenja strokovnjakov
Dr. Stanislav Renčelj, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za mesnine
Izdelovanje želodcev spada v dediščino suhih mesnin na Slovenskem. Ruralni kmečki izdelek je bil namenjen predvsem za domačo uporabo, kot priboljšek ob pomembnih družinskih dogodkih in praznikih. Izbor, priprava mesa in slanine, dodatki začimb ter sušenje/zorenje v različnih mikroklimatskih pogojih so prispevali k specifičnim lokalnim okusom. Na te razlike so proizvajalci znotraj Slovenije zelo ponosni.
In že smo pri želodcu Zgornje Savinjske doline. Tukajšnje kmetije so med največjimi proizvajalci želodcev. Zavedajoč se naravnih danosti, izkušenj, tradicije in kakovosti so izdelek poimenovali Zgornjesavinjski želodec. S tem poimenovanjem so želeli zaščititi tradicijo in kakovost izdelka ter preprečiti zlorabe in zavajanje potrošnikov. S tem, ko so dosegli zaščito izdelka, so prevzeli tudi skrb za njegovo kakovost.
Zgornja Savinjska dolina leži na prehodu med sredozemskim in celinskim podnebjem. V gorah in hribih, ki jo obdajajo, pride do izraza tudi alpska klima. V dolino Savinje in Drete prihaja z okoliških planin svež gorski zrak, kar dela poletje prijetno, ne prevroče. Jeseni so hladne, prav tako tudi pomladi, zime pa večinoma mrzle in dolge. Pri splošnih podnebnih značilnostih pridejo so izraza tudi lokalne posebnosti (prisojne in osojne lege, zaprte doline).
Neokrnjeno naravno okolje in blagodejne sapice ugodno vplivajo na sušenje želodcev. K vetrovnosti prispeva srečanje med sredozemskim in celinskim podnebjem. K razgibani mikroklimi prispevajo tudi prisojne in osojne lege.
Želodec je obredna jed
Med mesninami so za želodec še posebej poskrbeli. Veljal je za obredno jed, ki ni smela manjkati ob veliki noči, največjem cerkvenem prazniku. V tem času želodec še ni bil dovolj suh, da bi ga lahko rezali, zato so ga skuhali. Kuhan želodec so med ohlajanjem obtežili, da so rezine lepše rezali. Supaj z ostalimi dobrotami so ga nesli v cerkev k žegnu. Zadišalo je po velikonočnih jedeh in ob mizi se je zbrala vsa družina. Režnja želodca je bilo veliko pričakovanje, obred, ki je ostal vsem v spominu. Če se je želodec spridil, je bila žalost velika.
Dober želodec je pomenil radost in ponos na uspešno izdelovanje. Brez spoštovanja izdelka ni tradicije. Želodec je iz družinske in praznične jedi zaradi kakovosti prerasel v iskan in tržno zanimiv izdelek visoke gastronomske in kulinarične vrednosti.
(Odlomki so iz avtorjeve knjige Želodec in jedi Zgornje Savinjske doline, 2007)